Smo res sami krivi, ker smo zboleli?
Sama sem precej bolna in berem precej različnih zdravstvenih forumov, domačih in tujih. Če rečem tako preprosto, imam fibromialgijo zgolj “za zraven”. Poleg množice drugih kroničnih bolezni. Čudi me že nekaj časa, da od vseh bolnikov z različnimi boleznimi, ravno naši fibro forumi oz grupe, še bolj pa grupe kjer ljudje sploh niso diagnosticirani in so jim dodelili oznako izgorelost, ekstremno izstopajo po tem, da imajo bolniki ekstremno močen občutek, da so si sami krivi, ker so zboleli, da je vse v njihovi glavi in da morajo sami sebe pozdravit, ker nekaj narobe delajo. Prepričajo jih, da je vse v glavi. Da bo počitek, zdrava hrana in meditacija vse rešilo. Ne bo.
Moramo vedet, da ne glede na to, kaj se ti zgodi, katero bolezen dobiš, da te ljudje na začetku bolezni razumejo in sočustvujejo, ko pa bolezen traja in traja, pa se od nje ne pozdraviš, pa ne razumejo več. Četudi imaš kronično bolezen, od katere boš umrl, v njihovih očeh razumevanje zanjo večinoma umre, če se ne pozdraviš v času, kot bi oni pričakovali. A si še na bolniški? Kako dolgo še boš? A še zdaj nisi ok? Pri večini bolezni ljudje rečejo, da jo je dobil zato, ker je bil preveč pod stresom/nezdravo jedel/se ni dovolj gibal/pil…. karkoli pač. Že nekaj najdejo. Ampak ne glede na to, težko najdeš recimo srčnega bolnika, ki bi se tako zelo obsojal, da ima okvarjeno zaklopko ali popuščanje srca, ali astmatičnega bolnika, ki ima astmo, ali bolnika s tumorjem, motnjami ščitničnih hormonov, kateregakoli že… da se obsoja, da je sam čisto popolnoma vsega kriv, kot se obsoja fibro bolnik, da ima fibro ali nekdo z izgorelo nadledvičnico, da je izgorel..
Pa smo res “krivi”? Jaz mislim, da v toliko, kot je kriv katerikoli drug bolnik s katerokoli drugo boleznijo. Ga ni človeka na tem svetu, ki bi živel brez stresa, ali ki se mu ne bi hude reči dogajale. Ne dogaja se vsem na istih področjih. Eni se soočajo s pomanjkanjem denarja, z eksistenčno krizo, eni imajo bolezni v družini, drugi imajo v službi probleme, tretji s partnerjem, otroci, četrti skrbijo za onemogle starše s psihičnimi boleznimi, eni se spopadajo z zasvojenostjo, varanjem, alkoholizmom v družini, nerazumevanjem, medsosedskimi odnosi, ma toliko, toliko je tega. Niti za enega človeka ne moremo reči, da se mu “ne dogaja”. Četudi se nam zdi, da se mu ne, morda on tega ne doživlja tako. Lahko ima urejeno družino, dovolj denarja, pozornega partnerja, prijazne starše, urejeno vse…pa se spopada s kako tragedijo. Nikogar na tem svetu ni brez zanj hudih težav.
Po tej logiki bi vsi morali po našem mišljenju imeti najmanj fibro?! če ne en kup drugih bolezni. Pa smo eni bolni, drugi pa ne. Še več, eni delajo vse narobe, pa so zdravi. Kar zdravi so. Bog ve zakaj. Eni smo pa cel lajf jedli domače, bio in sezonske izdelke, pili mleko izpod domače krave, pitane brez silaže, domača jajca iz domačega dvorišča, živeli sredi gozdov, normalno migali, nimamo povišanega ne sladkorja, ne holesterola, ne trigliceridov, nismo debeli, ne kadimo, ne pijemo….imamo dokazano čiste žile….pa vendar..bum, out of a blue….. imamo srčno bolezen! ali moja bff – zdrava ko dren, totalno fit, vse delala prav – celo vsa kri bp, hormoni bp – čez noč rak. Ni vse life stile. Ni vse kako smo živeli, niso vse zunanji dejavniki.
Notranji? Prej smo ugotovili, da imamo vsi težave. Dejstvo je, da smo bolniki, pa katerikoli že bolniki, dejansko imeli veliko stresov, grozljivih reči v lajfu. Smo kot otroci geta. Nekateri. Če gledam srčne bolnike, jaz hujših zgodb v nobeni od forumskih skupin in bolnišničnih zdravljenj nisem slišala. Pa hkrati so največji optimisti. Pa srčne bolezni so v povprečju daleč bolj smrtne kot katerikoli rak. Pa se ljudje ne obsojajo: sam sem kriv, moram se spremenit. Zakaj se potem bolniki s fibro? Kdo jim je opral možgane? Pa samo slovenski fibro bolniki. Tuji nimajo tega sindroma. Vsaj ne tako zelo izraženega.
Pa se dejansko lahko spremenimo? Smo mi dejansko krivi, da smo bolni? Kakšen vpliv imam jaz na to, v kakšno familijo sem se rodila? dokazano je, da imajo najbolj miren lajf in so najbolj zadovoljni tudi kasneje ljudje, ki so se rodili v urejene familije, ki jim tudi kasneje stojijo ob strani in pomagajo. Kakšen vpliv naj bi jaz/ti/on imeli na to s katere štartne točke smo začeli živet? Kakšno okolico smo imeli? Se lahko primerjamo in maratonsko šprintamo, da bomo dohiteli nekoga, ki je štartal s točke, kjer naši otroci niti slučajno ne bodo nikdar, ker nimajo možnosti? Nimam vpliva.
Kakšen vpliv imam jaz na svojo dušo, karakter? Lahko spremenim nekatera dejanja. V celoti svojega karakterja spremenit ne morem. Še delno ga zelo težko. Če se pogledam nazaj, če se vi pogledate nazaj, ste napredovali v znanju, nekoliko ste se najbrž naučili življenjskih strategij preživetja. Karakterja pa nismo spremenili. Tudi nismo spremenili vrednot. Navade imamo podobne. Kakšen vpliv sem potem jaz imela na svojo bolezen? Vedno sem delala najboljše, kar sem bila sposobna. Vi tudi, prepričana sem. Pa v končni fazi – ali bi se jaz/ti sploh želeli spremeniti? Sama si ne želim postati egoističen, grebatorski, pogolten in brezobrazen človek, ki se požvižga na sočloveka, četudi bi tako boljše živela.
Moja duša mi tega ne bi dala. Tam od koder moja duša prihaja, se ne živi tako. Zakaj bi se morala spreminjat? Je to cena zdravja? Rečejo bodi zdravo egoistična. Mislim, da se vsi v tej smeri z leti rahlo prilagodimo, zato da lahko preživimo. Ampak a je to vredno naše duše? Se pravi moramo izbirat ali delamo tako, kot naša duša hoče, pa smo bolni, ali pa izberemo nekaj, kar se nam ne dopade, pa bomo zdravi? Kakšna izbira je sploh to? Smo jo sploh sposobni izpeljat? Ker jaz sem sigurna da ne moremo preko svoje duše.
In zakaj smo prišli tako krhki na ta svet, kdo nas je naredil tako nepopolne, nesposobne bit tako okrutni, da bi normalno preživeli (a poznate veliko res čutečih ljudi, pa da so skoz zdravi, ker jaz jih ne dosti – če so pa tudi bili, je pa za njimi prišlo, so kar naenkrat dobili kaj ornk zoprnega pri 50.) in hkrati zahteva od nas, da se spremenimo, če ne bomo pa bolni? Skratka, jaz osebno mislim, da nimamo tako velikega vpliva na svoje zdravje, kot si ga v svojem egu hočemo pripisat. Geni so več kot smo pripravljeni priznat. Zastrupljeno okolje doda svoje. Stres od življenjskih okoliščin svoje. Pogoji življenja svoje.
Pred leti sem vsakodnevno poslušala očitke nekih oholih, slučajno zdravih ljudi, kako sem sama kriva, da sem bolna, naj pošlihtam v glavi. (Kaj že naj pošlihtam? Medtem ko sem prepričana, da oni niso “krivi”, zaslužni, da so zdravi, zgolj gensko in karakterno srečo imajo, da ustrezajo planetu zemlja). Hodila sem v službo stalno v bolečinah, pogosto sem morala vzeti tablet, ker sem doma bruhala od bolečin in migren, da sem se lahko privlekla v službo. Bolelo pa me je še ogromno drugih reči, na daleč se mi je videlo, da se matram, da nisem ok. Pa ni bilo nič vredno.
Če so ti isti ljudje 3 dni hodili v službo z zvitim gležnjem, so jih do neba hvalili, kako so krasni, da so bolni prišli delat. Mene so pa mnogo bolj bolno zmerjali, da sem si sama kriva, kako si drznem bit spet bolna. Fuj. Kako naj človek spremeni svojo naravo, da bo ratal tako nesramen in ohol, kot so bili oni? Hočemo sploh to? Jaz ne. V kakšnem kontekstu imam potem sploh vpliv na to, da sem bolna po vaše?
In hvaležna sem moji zdravnici, ko sem ji pred leti rekla v solzah, kaj delam narobe, da sem skoz bolna, da imam fascikel namesto kartoteke, ko mi je odgovorila….Nič! Eni delajo vse narobe, pa so skoz zdravi. Drugi lahko delate vse prav, pa boste bolni. Tako pride. Ne obsojajte se. Celo če bi res kaj ne delala idealno, npr. da ne bi dovolj migala, je brez smisla se obsojat. Preveč je kratko življenje. Naredite zdaj tisto, kar lahko. To je to. To je vse. Prav je imela! In če rečem drugače, prosim vas, prosim vse bolnike s fibro, pa tudi ostale bolnike s katerokoli kronično boleznijo, da nehajo glodat po sebi, kaj so napravili narobe. Nič. Tako je prišlo.
Fibra ni bolezen v glavi. Fibra je dejanska fizična bolezen. Ne vedo še, ali gre za slabo presnovo kiska, slabo pretočnost mikroožilja in okvarjene kapilare, morda za vneto mielilnsko ovjnico, okvarjene mitohondrije, ali morda za hipersenzibilno nevronsko povezavo. Za katerikoli razlog že gre, je fizične narave. Predstavljajte si, da bi vam zaklopka na srcu puščala, ali da imate popuščanje srce, odmiranje delček po delček. No, tako vam telo ne dela ok, enako mnogo vam nekaj ne dela ok.
Niste krivi. Niti nimate na karkoli od tega dejanskega vpliva, da bi sami sebe popravili. Ga nimate. In pošljite vsakega, ki vam dopoveduje karkoli drugega nekam daleč stran od vas in ne nasedajte. Izborite si bolniško, če se ne počutite ok. Ne nasedajte tistim, ki vam vzbujajo občuke krivde. Pa je vseeno ali gre za delodajalca, sodelavce, prijatelje, družino, znance iz foruma ali zdravnike. Imejte se radi in bodite zvesti svoji dobri duši. Ker z vašo dušo ni nič narobe. Z vašim telesom je. Ker ni prilagojeno krutosti življenja. Pa kaj potem? Pač ni. Imejte ga radi vseeno. Izborite mu njegove pravice. To pa znate. Držimo raje skupaj in ne pustimo si več prepričevat, da je vse “v glavi”. Ni. Objem vsem kroničnim bolnikom in vsem, ki razumejo! Barbara Gros